Obdavčitev kapitalskih dobičkov se je v preteklih letih kar nekajkrat spremenila.
Veljavni Zakon o dohodnini (ZDoh-2) v 132. členu določa:
“(1) Od dohodka iz kapitala se dohodnina izračuna in plača od davčne osnove, ugotovljene v skladu z določbami III.6. poglavja tega zakona, po stopnji 20% in se šteje kot dokončen davek.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se stopnja dohodnine od dobička iz kapitala znižuje vsakih pet let imetništva kapitala in znaša po dopolnjenih:
1. petih letih imetništva kapitala: 15%,
2. desetih letih imetništva kapitala: 10%,
3. 15 letih imetništva kapitala: 5%.”
1. odstavek 96. člena ZDoh-2 dodatno določa:
“(1) Dohodnine se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po 20 letih imetništva.”
1. odstavek 97. člena ZDoh-2 določa:
“(1) Davčna osnova od dobička iz kapitala je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.”
98. člen ZDoh-2 določa vrednost kapital ob pridobitvi:
“(1) V vrednost kapitala ob pridobitvi se všteva nabavna vrednost kapitala in stroški, ki so določeni s tem členom.
(2) Za nabavno vrednost kapitala iz prvega odstavka tega člena se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Če kapital ni pridobljen na podlagi pogodbe ali če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Če je bil kapital pridobljen po 1. točki 95. člena tega zakona ali na podlagi darilne pogodbe, se za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila, če davek ni bil odmerjen, pa primerljiva tržna cena kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili.
(3) Kadar zavezanec pridobi delnice ali drug kapital na način, določen v četrtem odstavku 43. člena tega zakona, se za nabavno vrednost delnice ali drugega kapitala šteje primerljiva tržna cena delnice ali drugega kapitala na dan, ko je bila pravica izvršena oziroma na dan, ko je zavezanec pridobil delnice ali drug kapital.
(4) Kadar zavezanec pridobi delnico ali povečani delež oziroma osnovni vložek pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe, se šteje, da je nabavna vrednost tako pridobljene delnice ali pridobljenega povečanega deleža oziroma osnovnega vložka enaka nič.
(5) Kadar zavezanec pridobi kapital s prenosom sredstev iz podjetja zavezanca v svoje gospodinjstvo ali s prenehanjem opravljanja dejavnosti, se za nabavno vrednost prenesenega sredstva šteje primerljiva tržna cena sredstva na dan prenosa oziroma na dan prenehanja opravljanja dejavnosti.
(6) Kadar se zavezančev kapitalski delež v osebni družbi poveča zaradi pripisa dobička kapitalskemu deležu, se za nabavno vrednost tako povečanega dela deleža šteje znesek pripisanega dobička po plačilu dohodnine.
(7) Stroški iz prvega odstavka tega člena so:
1. vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec;
2. znesek davka na dediščine in darila in davka na promet nepremičnin, ki ga je plačal zavezanec ob pridobitvi kapitala;
3. stroški, ki jih je plačal zavezanec v zvezi s cenitvijo pridobljene nepremičnine, ki jo je opravil pooblaščeni cenilec v skladu z obstoječo metodologijo, kadar je cenitev potrebna, ker se vrednost nepremičnine ne da ugotoviti na drug način; stroški cenitve se priznajo v višini dejanskih stroškov, vendar ne več kot 188 eurov;
4. normirani stroški, povezani s pridobitvijo kapitala, v višini 1% od nabavne vrednosti kapitala.
(8) Nabavna vrednost in stroški v tuji valuti iz prvega odstavka tega člena se preračunajo v eure po tečaju, ki ga objavlja Banka Slovenije. Preračun se opravioziroma na dan nastanka stroškov.”
99. člen ZDoh-2 določa vrednost kapitala ob odsvojitvi:
“(1) Za vrednost kapitala ob odsvojitvi se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi.
(2) Vrednost kapitala ob odsvojitvi se zmanjša za naslednje stroške zavezanca:
1. znesek davka na promet nepremičnin, ki ga je plačal zavezanec ob odsvojitvi nepremičnine;
2. stroške, ki jih plačal zavezanec v zvezi s cenitvijo odsvojene nepremičnine, ki jo je opravil pooblaščeni cenilec v skladu z obstoječo metodologijo, kadar je cenitev potrebna, ker se vrednost nepremičnine ne da ugotoviti na drug način; stroški cenitve nepremičnine se priznajo v višini dejanskih stroškov, vendar ne več kot 188 eurov;
3. normirane stroške, povezane z odsvojitvijo kapitala, v višini 1% od vrednosti kapitala ob odsvojitvi, brez upoštevanja stroškov iz 2. točke tega odstavka.
(3) Vrednost kapitala ob odsvojitvi in stroški iz drugega odstavka tega člena v tuji valuti se preračunajo v eure po tečaju, ki ga objavlja Banka Slovenija. Preračun se opravi po tečaju, ki velja na dan odsvojitve kapitala oziroma na dan nastanka stroškov.”
POMEMBNO! Četrti odstavek 152. člena ZDoh-2 se glasi:
“(4) Ne glede na 98. člen tega zakona, se za nabavno vrednost vrednostnih papirjev in deležev iz 2. točke 93. člena tega zakona, ki so bili pridobljeni pred 1. januarjem 2003, šteje tržna vrednost na dan 1. januarja 2006, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili, če teh dokazil ni, pa se upošteva knjigovodska vrednost na dan 1. januarja 2006.”
Tukaj se torej skriva “posebnost” določanja vrednosti ob pridobitvi za t.i. “stare” deleže, pridobljene pred 1.1.2003. Vrednost ob pridobitvi tah deležev je tržna vrednost na dan 1.1.2006, če dokazil o tržni vrednosti ni, pa knjigovodska vrednost na ta dan.
Pri malih podjetjih se, še zlasti v luči gospodarske krize, v kateri se nahajamo, zlahka pojavi dvom o izpolnjenosti predpostavke delujočega podjetja. Predpostavka delujočega podjetja je “strokovna fikcija”, ki jo strokovnjaki (ocenjevalci vrednosti, revizorji, računovodje…) pripišejo tistim podjetjem, ki so po njihovem mnenju sposobna delovati na dolgi rok. Pri malih podjetjih zelo pogosto ta predpostavka ni izpolnjena, saj so denimo močno odvisna od angažmaja večinskega lastnika, vezana na specifična znanja in veščine lastnika in družinskih članov, dolžniško financirana s strani lastnika in podobno. Če predpostavka delujočega podjetja ni izpolnjena, ocenjevalec vrednosti podjetja ne more oceniti tržne vrednosti podjetja. Oceni pa lahko vrednost na podlagi drugega standarda vrednosti, denimo likvidacijsko vrednost ali vrednost za naložbenika.
Če ni mogoče oceniti tržne vrednosti malega podjetja, se kot nabavna vrednost šteje knjigovodska vrednost. Knjigovodska vrednost kapitala pa je lahko sorazmerno nizka, pogosto tudi nižja od likvidacijske vrednosti. Še zlasti to velja, če ima podjetje v lasti veliko opreme, ki jo je v preteklih letih amortiziralo po visokih stopnjah.
Durs je objavila pojasnilo glede ugotavljanja vrednosti ob pridobitvi, ki si ga lahko ogledate tukaj.