Davčni “pogoji” za razdelitev d.o.o.

Zakonodaja omogoča, da se kapitalska družba, denimo d.o.o., razdeli na dva dela, na primer v postopku oddelitve z ustanovitvijo nove družbe ali v postopku oddelitve s prevzemom.

Gledano z vidika bilance stanja se del premoženja prenosne družbe (to je družbe, ki je obstajala pred izvedbo delitve) prenese na drugo družbo, prav tako pa se mora prenesti del virov za financiranje tega premoženja (del kapitala in del dolgov).

Tak prenos premoženja se po davčni zakonodaji šteje za odtujitev in je predmet obdavčitve tako z DDV kakor tudi z davkom od dohodkov pravnih oseb. Lahko pa prenosna družba pri Durs zaprosi za t.i. prenos davčnih upravičenj, in če je prenos odobren, postane transakcija davčno nevtralna – prenos sredstev se v takem primeru ne šteje za odtujitev.

V praksi se pri odobritvi prenosa davčnih upravičenj skoraj brez izjeme zatakne: Durs prenose zavrača kot po tekočem traku, pri čemer je razlog za tako ravnanje verjetno mišljenje, da gre pri teh transakcijah za izogibanje davkom.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker večina lastnikov podjetij, ki želijo svoja podjetja prodati, želi zadržati del premoženja v svoji lasti. Logični postopek za dosego tega cilja je razdelitev prenosne družbe. Lastniki prenosnih družb se morajo žal dobro zavedati, da bo prenos davčnih upravičenj zavrnjen. To pa pomeni, da se bodo zatekli k posamičnih pravnim poslom, s katerimi bodo prenesli premoženje drugam, če pa to iz poslovnih ali davčnih razlogov ni možno ali je predrago, pa bo prodaja podjetja padla v vodo.