Vsi prodajalci, s katerimi sodelujem, so lastniki deležev v družbah z omejeno odgovornostjo. Ko načrtujejo prodajo, pogosto ugotovijo, da bi del podjetja oziroma posla prodali, del pa bi zadržali. Najlažje in najbolj transparentno se to doseže tako, da se podjetje razdeli in nastaneta dve pravni osebi, od katerih je ena naprodaj. Vendar pa se lastnik takoj sreča s praktično nepremagljivimi težavami pri izvedbi razdelitve družbe, ki jih povzroča Durs in o katerih sem že pisal. Tako prodajalcu ostane edino možnost prodati dejavnost. V tem primeru je prodajalec dejavnosti družba in ne lastnik poslovnega deleža v njej.
Praviloma je mnogo enostavneje prodati delež v družbi kot pa del njene dejavnosti. Vsaka delujoča družba ima razvejano mrežo poslovnih oziroma pravnih razmerij z različnimi osebami. Če lastnik poslovnega deleža le tega proda, prodaja ne vpliva na pravna razmerja med družbo in tretjimi osebami. Tretje osebe morda sploh nikoli ali pa šele po določenem času izvejo, da se je zamenjal lastnik poslovnega deleža. Če novi lastnik družbo ustrezno nadzoruje in upravlja, nima nihče nobenega racionalnega razloga za prenehanje sodelovanja z družbo. Kupec si s tem zagotovi varen vstop v lastniško strukturo in najnižje možno tveganje poslabšanja poslovanja zaradi spremembe lastništva. Kupec pa vendarle sprejema tudi določeno tveganje: morda ne ve za vsa pravna razmerja med družbo in tretjimi osebami. Seveda ta razmerja veljajo ne glede na to, ali je novi lastnik z njimi seznanjen ali ne. Kupec se tozadevno zavaruje s podrobnim spoznavanjem podjetja in poslovanja v skrbnem pregledu, pa tudi s pogodbnimi določili, s katerimi se prodajalec zavezuje jamčiti za namerno nerazkrite pogodbe, dolgove in podobno.
Prodati dejavnost je praviloma težje kot prodati delež v družbi. Bistvo prodaje dejavnosti je s posamičnimi pravnimi posli (prodajnimi pogodbami, prevzemom terjatev, prevzemom delavcev, prevzemom dolgov…) prodati sredstva in obveznosti, ki se nanašajo na to dejavnost. Ker je teh poslov (pogodb) večje število, jih je izredno težko skleniti naenkrat. Pogosto so stranke teh pogodb tudi tretje osebe (kupci, dobavitelji), kar pogosto sproži nova pogajanja o pogodbenih določilih. Posledica pravne zapletenosti prodaje dejavnosti je tudi nižja dosežena cena. Kupec si zlahka izgovori ceno, ki je odvisna od uspešnosti prenosa vseh elementov dejavnosti. Če se torej nek kupec izdelkov ali storitev odloči, da ne bo sodeloval z novim podjetjem (kupca), je dosežena cena lahko ustrezno nižja. Kar je tudi razumljivo in pošteno. Ko kupec kupuje dejavnost, na nek način tvega manj kot takrat, ko kupuje poslovni delež. Pri nakupu dejavnosti ni nobenih potencialno skritih pravnih razmerij, ki bi jih lahko odkril šele po izvedenem nakupu. Kupuje pač vsako sredstvo in vsako pogodbo posebej.
Poudariti je treba tudi pomembnost vrste dejavnosti. Če prodajalec prodaja majhen gostinski obrat, potem je (spet “praviloma” – splošnega odgovora ni) enostavneje prodati dejavnost. Zakaj? Zato, ker kupci niso pogodbeni (so le fizične osebe), gostinski obrat pa za dobavitelje predstavlja majhnega kupca in zato nima posebne pogajalske moči, ki bi lahko prinesla ugodnejše nabavne pogoje.
Če pa prodajalec prodaja svetovalno podjetje, predvidevam, da je enostavneje prodati poslovni delež. Svetovalno podjetje ima sklenjene pogodbe z drugimi podjetji in kontinuiteta teh pogodbenih odnosov je bistvenega pomena za uspešno prihodnje poslovanje. Prav tako je poglavitno sredstvo svetovalnega podjetja znanje svetovalcev. Kupec podjetja si seveda ne želi izgubiti svetovalcev, zato bo raje kupil poslovni delež kot dejavnost.
Tako prodaja poslovnega deleža kot prodaja dejavnosti imata svoje prednosti in slabosti. Prodajalec se bo pri izboru obeh poti moral najprej odločiti za tisto, ki je izvedljiva.